Turistično društvo Mirna Peč je bilo vpisano v register društev pri upravni enoti Novo mesto v decembru 1993. Aktivnosti pa so se pričele že nekaj prej. Na pobudo sveta Krajevne skupnosti Mirna Pec je Franc Ambrožič sklical sestanek, na katerem naj bi se dogovorili o ustanovitvi Turističnega drustva Mirna Peč. V razpravi se je pokazala velika zainteresiranost ljudi po organizirani turistični dejavnosti zato je bil po glasovanju sprejet sklep: ustanovi se turisticno drustvo Mirna Peč, ki nosi naziv Turistično drustvo Mirna Peč.
Predsednik Dolenjske turistične zveze Alojz Serini je podal nasvet o postopku ustanovitve društva. Predlagan je bil statut oz. pravilnik TD Mirna Peč, ki je bil po razpravi soglasno sprejet.
Imenovano je bilo vodstvo društva:

Sprejet je bil plan dela za leto 1993/94. Zanimiv je zadnji odstavek zapisnika omenjenega sestanka z dne 30.10.1993 Idej je veliko, na tem sestanku, ki je bil posvečen predvsem ustanovitvi turističnega društva je bila enotna ugotovitev, da bo potrebno vložiti veliko truda in dela za ureditev Mirne Peči in okolice. Dolgoročno gledano pa se vse to izplaca v korist vseh nas in naših potomcev, če hočemo vzadnjem trenutku rešiti ta zares lep kotiček naravnih znamenitosti in jih predstaviti tudi širši okolici, ne samo domačinom. Morda bi lahko prav te, do sedaj malo znane lepote odločilno pripomogle k višjemu standardu prebivalcev te lepe doline, ki je industrijsko na srečo ali pa na žalost zelo slabo razvita.

Sprejet je bil plan dela za leto 1993/94. Zanimiv je zadnji odstavek zapisnika omenjenega sestanka z dne 30.10.1993 Idej je veliko, na tem sestanku, ki je bil posvečen predvsem ustanovitvi turističnega društva je bila enotna ugotovitev, da bo potrebno vložiti veliko truda in dela za ureditev Mirne Peči in okolice. Dolgoročno gledano pa se vse to izplaca v korist vseh nas in naših potomcev, če hočemo vzadnjem trenutku rešiti ta zares lep kotiček naravnih znamenitosti in jih predstaviti tudi širši okolici, ne samo domačinom. Morda bi lahko prav te, do sedaj malo znane lepote odločilno pripomogle k višjemu standardu prebivalcev te lepe doline, ki je industrijsko na srečo ali pa na žalost zelo slabo razvita.

Jože Barbo,
predsednik Turističnega
društva Mirna Peč

Ureditev pešpoti Zijalo - Sv. Ana

Kot prvo večja in odmevna akcija društva je bila ureditev Zijala in pešpoti Od Zijala do Sv. Ane. Projekt smo izpeljali skupaj s Krajevno skupnostjo Mirna Peč in Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega Mesta poleti leta 1995. Ob otvoritvi smo izdali tudi zIoženko. Vsako pomlad izpeljemo akcijo vzdrževalnih del Zijala in pešpoti.

Ureditev pešpoti -pohodništvo

Junija leta 1997 smo organizirali prvi Mirnopeški pohod preko Hmeljnika. Pohod je v naslednjih letih postal tradicionalen. V društvu smo izdali tudi zloženko poti. Po nastanku občine Mirna Peč ga vsako leto organiziramo ob prireditvah ob občinskem prazniku. Pri izvedbi pohoda sodeluje tudi več ostalih društev naše občine.

V okviru društva smo ustanovili tudi pohodniško sekcijo, ki je pešpot preko Hmeljnika tudi v celoti markirala.
Zadnja leta aktivno kot soorganizatorji pomagamo pri Golobinjskih pohodih. Pri izvedbi pohoda pomagamo tudi finanćno.

Obujanje starih običajev

Pri Ribičevih v Ornuški vasi smo konec devedesetih izpeljali kar nekaj kmečkih del. K delu smo povabili dudi naše ščerinsko društvo Društvo vinogradnikov Mirna Peč. Tako smo ročno želi rž, snopje zdeli v kozolec. Sledila je mlačev in ravnanje slame za škopo. Preživeli smo kar nekaj krasnih popoldnevov in večerov ob ročnem delu, ob domači hrani, vinu in glasbi priložnostnega ansambla. Slamo smo porabili pri gradnji brunarice.

Bili smo pobudniki košnje in spravila na star način v okviru občinskega praznika. Na Poljanah pri Pagonovih so se nam pridružili še: Društvo vinogradnikov, Društvo podeeželskih žena, Društvo upokojecev, Konjerejsko društvo. Naslednje leto je prireditev prevzelo društvo upokojencev, ki pa nas ni povabilo k sodelovanju.

Jeseni leta 2002 smo skupaj z Društvom harmonikarjev Mirna Peč pri Jožetu Rajšlu na Šrangi, ličkali koruzo. V Lanskem letu ličkanja koruze kljub obljubi zaradi slabega pridelka, nismo ponovili. Upamo, da nam bo uspelo letos. Poskusili bomo obuditi še kakšen star običaj.

Za božič 2003 smo dali pobudo za prihod k polnočnici v farno cerkev z baklami. Pobudi se je odzvala na desetine udeležencev.

Ideja o žetvi rži na star način se je porodila vTD ob snovanju načrtov za izgradnjo premične brunarice »KOČURE« za potrebe društva. Po načrtih naj bi za kritino uporabili rženo slamo, katere pa dandanes primanjkuje. Po krajšem poizvedovanju pri kmetih, smo jo našli v Ornuški vasi, v sosednji občini pri Ribiču. Še več, gospodarje imel eno njivo posejano z ržjo. Blizu pa je bil tudi čas, ko je bilo potrebno rž požeti. Ob dejstvu, da je bila ena od nalog, ki sijo je TD napisalo v svoj program tudi obujanje starih kmečkih oblčajev, se je porodila ideja, da TD organizira ŽETEV RŽI PO STARIH OBIČAJIH. Gospodarju Ribiču je bila ideja takoj pri srcu.

Tako se nasje ducat članovTD, oboroženih s srpi in kosami, lepega julijskega popoldneva leta 1998 zbralo na domačiji Ribičevih. Gospodinja nam je za dobrodošlico postregla s pravim domačim rženim kruhom iz krušne peči, gospodar pa s šilcem kratkega. In smo šli. Na njivo seveda. Po uvodnih bojnih posvetih, kako naj k zadevi pristopimo je delo le steklo Kosci so se lotili dela s prirejeno koso s ponjavo, katera je rž prestregla, žanjice s srpi. Požeto rž smo zlagali na "poreslo", izdelano iz šopa požete rži. Umetnost izdelave le te, nam je prijazno demonstrirala gospodinja. Ob primerni velikosti kupčka, smo rž s "poreslom" zvezali in prvi snop je bil nared. Delo je ob številni družbi lepo napredovalo in snopi so lepo zloženi s klasi navzgor sestavljali imenitne kupe, ki so čakali prihod gospodarja z lojtrnikom.

Sonce je močno žgalo in pot nam je silil na čelo, zato je bilo zelo dobrodošlo okrepčilo iz vinskih goric, v obliki žlahtne kapljice, katero so priskrbeli člani sekcije vinogradnikov.
Požeto žito se ne sme pustiti kar na njivi, zato smo snope lepo zložili na voz in jih odpeljali domov. Gospodarjih je lepo zložil v kozolec, kjer se je dva tedna sušilo, nakar je bilo primerno za mlačev. Po vsakem kmečkem opravilu je enkrat »likof« in pravega domačega nam je pripravila gospodinja, ki se je ob harmoniki razvil v pravo kmečko veselico.
Ob tako prekrasnem vzdušju smo modrovali in ugotavljali, da smo pravzaprav šele na pol poti do naše "škupe". Sklenili smo, da bomo pridelek tudi OMLATILI NA STAR NAČIN.

Silvo Barbo

Vse od samega začetká delovanja Turističnega društva Mirna Peč je bila prisotna potreba po mobilnem gostinskem objektu, ki bi služil najavnih prireditvah na prostem za postrežbo obiskovalcem, promocijo društev in njihovih dosežkov. Leta 1996 smo si zamislili in odločili izdelati omenjeni projekt. Vloženega je bilo veliko prostovoljnega in inovativnega dela, saj ni bilo poznanega podobnega tipskega projekta, ki bi nam pomagal pri zamisli in izdelavi. Kljub temu smo v rekordnem času z minimalnimi sredstvi za material prešli od ideje do končnega izdelka. Omenimo lahko tudi nekaj težav, npr. pomanjkanje ržene slame - "Škupe" za pokritje strehe, kar je rodilo nov izziv: Združili smo koristno s prijetnim. Organizirali smo žetev, mlačev ter pripravo "škupe". Doživeli smo nepozabne trenutke dela in druženja. Ognjeni krst je hiška doživela že istega leta na cvičkaríji v Novem mestu in si prislužila še psevdonim "kučura" v kritičnem prispevku v javnem časopisu. Dandanes je hiška na razpolago praktično vsem društvom naše občine. Vidite pa jo lahko tudi na prireditvah izven naše občine. Menimo, da je objekt izviren, v ponos društvu, rezultat timskega dela in vreden nadaljnje skrbne uporabe ter vzdrževanja in posodabljanja.

Za gradbeni odbor

Jože Smerke