Opis

Zaradi pomanjkanja prostora so si ljudje postavili svoje domove z gospodarskimi poslopji na pobočju Kalanskega hriba, položnejše predele so preuredili v njive in pašnike. V vasi se še vedno večina ljudi ukvarja s kmetijstvom. Ostali sta samo dve veliki sodobni kmetiji - Kosova in Krevsova. Sedaj proizvedeta toliko mleka kot v preteklosti vsi kmetje na vasi. Zanimiva so imena za posamezne dele obdelovalnih površin, npr.: »v žlebeh«, »reber«, »bloze«, »pr' jevšej«, karlovci, gmajna. Vinograde imajo večinoma v Globočdolu.

Zgodovina

Veliki Kal se prvič omenja leta 1382, ko je cerkev dobila eno kmetijo na Kalu. Z vodo so se prebivalci oskrbovali iz vodnjakov – »štiren«. Živino so napajali v dveh vaških lužah. Epidemija tifusa leta 1929 je bila povod, da so leta 1933 naredili vodno zajetje na Hmeljčiču in zgradili vodovod do Velikega Kala in Orkljevca. Vsa dela pri izgradnji vodovoda so vaščani opravili sami z ročnim orodjem. Težave so nastopile v sušnih obdobjih, saj so morali živino napajati na Malem Kalu, v vaških koritih – »izlivkah«. Po vodo zapitje so hodili s konji v potok Bezgavec. Leta 1958 so napeljali vodo iz Karteljevega in težave z vodo so bile rešene za nekaj desetletij. Danes imajo rezervoar nad vasjo.

Veliki Kal je bila tretja vas v občini, ki je leta 1939 dobila elektriko. Leta 1937 je bilo na Velikem Kalu 17 hiš, na Orkljevcu pa šest. Bližina nove avtomobilske ceste in Novega mesta (10 km) ter zazidljiva zemljišča so pritegnila mlade družine, da so si v tej vasi zgradile nove domove. Pet se jih je v zadnjih treh letih priselilo v to vas. Po podatkih iz leta 2014 je vas štela 98 prebivalcev, Orkljevec pa 44.

Življenje nekoč...

O zanimivostih vasi in življenjskem utripu na vasi v preteklosti sem se pogovarjala z g. Dragom Sajetom, upokojenim prometnikom Železniške postaje v Mirni Peči, dolgoletnim predsednikom Društva upokojencev Mirna Peč in ljubiteljskim pesnikom ter pevcem. Prebivalci so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Zemlja je zelo rodovitna,vendar je svet razgiban, parcele pa zelo velike. Nekoč so pridelovali veliko žita, večje kmetije samo pšenice več kot 100
mernikov. Oprtani z vrečami na rami so žito nosili v Koračinov mlin v Bezgovcu ali pa peljali z vozom v Venckov – Mikličev mlin v Zijalu. Pozneje so bili v vasi električni mlini. V vasi še danes stoji Andrejčeva kašča, ki je zaščitena kot kulturni spomenik. Dodaten zaslužek so imeli od prodaje pridelkov, krompirja in prašičev, jajc in po izgradnji avtoceste s prodajo gob ter gozdnih sadežev. Prašiče so klali doma, vaški mesar je bil dolgo let Zoranov Alojz. Solato so zabelili z ocvirki in špehom, olje so začeli uporabljati po vojni. Makarone so prinesli med vojno Italijani. Posamezniki v vasi so tesali železniške pragove – «švelerje«, tudi pri Sajetovih.

V šestih apnenicah so pridobivali apno. Ponj so hodili furmani z gnojnimi koši. Stare hiše so bile pokrite s slamo. Zadnji krovec zanje je bil Alojz Zoran z Orkljevca. Iz slame so delali škopo. Na Orkljevcu je bil tudi krojač Šali. Veliki kmetje so imeli pri hiši dekle in hlapce. V vas so prihajali tudi berači. Dobili so večerjo in zajtrk ter prenočišče v hlevu. Vaški fantje so pozimi spali v hlevu, poleti na kozolcu. Ob večerih so lepo zapeli pri vaškem koritu. Poimenovali so se z zanimivimi imeni, kot so: Žvot – Žot, Mahulc, Amerle, Koren ipd., da jih pri vasovanju domači ne bi spoznali.

V preteklosti je bilo v vasi več požarov. Goreli so deli gospodarskih poslopij, največkrat podi ali kozolci po žetvi. Zadnji požar je bil pri Koračinovih. Gasili so vaščani sami. Strahote vojne so doživeli tudi prebivalci obeh vasi. Italijani so s topovi iz Novega mesta v eni noči izstrelili 12 granat. Domači so se zatekli v »velbane« kleti, hleve. Pri Somrakovih sta bila ubita sin in hči, mati je bila hudo ranjena. Pri Sajetovih je granata zadela hruško in odbiti del kovine je priletel v klet, sestri podnoge, in se nato zaril v zemljo. Zaradi vržene granate je celo kozolec vrglo na cesto, je pripovedoval Drago Saje.

Iz vasi vodi pot na krožno »hmeljniško cesto«, ki vodi do mlina v Bezgovcu. Pred 2. svetovno vojno so konjske vprege Krevsovih, Kosovih in Sajetovih skoraj vse leto vozile hmeljniški les na mirnopeško železniško postajo skozi vas, ogovilo in samo Mirno Peč, ker krajše povezave s postajo še ni bilo. Tudi hmeljniški avtomobil je bil prvi, ki je zapeljal skozi vas. Baronesa Ana pa je ob nedeljah tod mimo jezdila svojega konja. 

... in danes

Prebivalci obeh vasi so bili med seboj zelo složni, tako je še danes, ko si med seboj pomagajo in družijo na pohodih po bližnji okolici. Leta 2003 so ustanovili Športno rekreacijsko društvo Veliki Kal in Orkljevec. Zgradili so športno igrišče z
brunarico na zemljišču nad Velikim Kalom. Vsako leto prirejajo turnir v malem nogometu. So prijazni gostitelji naključnim obiskovalcem. Mnogi so aktivni tudi v drugih društvih v občini Mirna Peč.

Gospodarstvo

Sredi vasi je mlekarna, kjer se je zbiralo in hladilo mleko iz vasi Veliki Kal in Orkljevec. V bližini vasi je več lovskih opazovalnic za nadzor divjadi. V vasi obratuje Koračinova - Rožmanova žaga za hlodovino, zato ima vas tudi svoj električni daljnovod. Znana podjetnika sta: Drago Muhič – Tehnika in Primož Pugelj – gradbena mehanizacija. Mladi so zaposleni v Novem mestu in drugih večjih krajih. Nekaj je tudi samostojnih podjetnikov. Dr. Andrej Saje, duhovnik, sin Draga
Sajeta, je bil tiskovni predstavnik slovenske škofovske konference. Njegov brat dr. Drago Saje predava na gradbeni fakulteti v Ljubljani, tudi dr. France Saje, njun stric, častni občan naše občine, je bil predavatelj na gradbeni fakulteti v Ljubljani.

Obe vasi se razvijata, sta vitalni, tu se prepletata staro in novo, obe imata podmladek, mlade. Odvija se življenje, tempo pa je tudi v kmetijstvu hiter, teče po novih smernicah. Utrip vasi in novi del imata strukturo primestnega naselja. Na vseh v obeh vaseh pa je skrb, da so odprtih src, da ne pride do nesoglasij in da sta vasi tudi vnaprej tako zelo lepi, zeleno zeleni, kamor seže oko.

 
Iz glasila Mirna Peč, junij 2016